Artroza

Avtor: Roland Liebscher Bracht Prevod:Petra Mesarec

Kaj pomaga pri bolečinah?

Artroza je napredujoča obraba hrustanca sklepov. Po vsem svetu je najpogostejša degenerativna bolezen sklepov. Degenerativno pomeni, da se tkivo v sklepu neprestano razgrajuje. Poleg zmanjšane kakovosti življenja prizadetih, predstavlja ogromen stroškovni dejavnik za zdravstveni sistem.

Vendar pa so vzroki za artrozo še vedno večinoma neznani.

Znanost pozna več dejavnikov, ki prispevajo k obrabi sklepov:

Pri primarnih artrozah se vključuje višja starost, nagnjenost in povečano obremenitev sklepa.

Sekundarne artroze se običajno pojavijo kot posledica nesreče ali poškodbe, pa tudi kot spremljevalni simptom vnetnih bolezni ali diabetesa.

1. Kako si lahko pomagate pri artrozi?

Ne glede na stanje vašega hrustanca, lahko sami nekaj storite proti bolečinam pri artrozi: Mišice in fascije imajo velik vpliv na bolečine in zdravje sklepov.

Pokazali vam bomo, kako lahko olajšate bolečine pri artrozi z vajami Liebscher & Bracht. Gibanje naj bi predvsem odložilo potrebo po umetnem sklepu, zato so raztezne, vaje za moč in vzdržljivostne vaje del možnosti zdravljenja.

Dobre novice: Sicer še ni možno ozdraviti artroze, vendar raziskovalni projekti kažejo, da ima telo mehanizme za obnavljanje hrustanca. To bi lahko v prihodnosti izboljšalo zdravljenje artroze.

Študije o regeneraciji hrustanca

Kratek povzetek:

Po trenutnem znanstvenem stališču artroza ni ozdravljiva. Kljub temu obstajajo namigi, da se hrustanec lahko regenerira.
Hrustančno tkivo namreč ni mrtva snov, ampak vsebuje žive celice in se lahko prehranjuje: S spremembo pritiska in razbremenitve se tkivo prehranjuje z hranili s pomočjo difuzije.
Običajni načini zdravljenja imajo za cilj lajšanje simptomov in odložitev uporabe umetnih sklepov čim dlje. Nizozemski raziskovalni tim je s pomočjo raztezanja kolenskega sklepa (distrakcija) omogočil regeneracijo hrustanca pri ljudeh s pozno fazo artroze. To daje upanje, da se lahko upočasni ali celo zaustavi razgradnja hrustanca.
Opazovalna študija iz ZDA pa kaže, da človek razpolaga s svojimi naravnimi snovmi, ki usmerjajo procese celjenja v hrustančnem tkivu. Kako dobro to deluje, se zdi odvisno od posameznega sklepa.

1.1 Kako poteka diagnoza pri artrozi?

Večina ljudi z artrozo se zaradi bolečin v sklepih ali vnetnih, oteklih sklepov (sinovialni izliv) nekoč odloči obiskati zdravnika. Tam običajno naredijo rentgenski posnetek:

Rentgenski žarki prodrejo skozi mehka tkiva, na primer hrustanec, in na sliki pustijo temne madeže. Kosti močneje zadržujejo sevanje in zato izgledajo bele. To omogoča pregled stanja skeleta.

Na podlagi razdalje med dvema kostema, ki tvorita sklep, zdravniki sklepajo debelino hrustanca. Če so kosti blizu druga drugi, je diagnoza: artroza.

Običajno sledijo fizioterapija, ortopedski pripomočki in jemanje vedno močnejših protivnetnih analgetikov, včasih tudi ohranjanje sklepa s kirurškimi posegi, v primeru neuspeha terapije, pa sledi zamenjava sklepa (endoproteza).

Te terapije lahko v nekaterih primerih povzročijo pomembna tveganja in stranske učinke. Strokovnjaki priporočajo umetni sklep le, če so vse druge možnosti izčrpane in imajo prizadeti kljub temu močne bolečine.

1.2 Ali se lahko hrustanec obnovi?

Pod določenimi pogoji, so študije dokazale, da se lahko hrustanec obnovi.

Elastični sklepni hrustanec omogoča tekoče gibanje dveh kosti, ki tvorita sklep, in ima dodatno blažilno funkcijo. Ker hrustanec ni prekrvavljen, se prehranjuje prek sinovialne tekočine (sinovialna tekočina, sklepno mazivo) z difuzijo: pritisk iztisne tekočino iz plasti hrustanca, razbremenitev pa omogoča dotok sveže tekočine. Tako se hrustanec napaja s hranili.

Tisti, ki trpijo za artrozo, se pogosto znajdejo v spirali nazadovanja: gibanje boli, zaradi česar se ga prizadeti poskušajo izogibati. Vendar pa ščitenje ali mirovanje sklepov, hrustanec še hitreje zmanjša, saj se ne more prehranjevati z izmenjavanjem obremenitve in razbremenitve. Rezultat: Artroza napreduje.

Načelo hrustančne prehrane s pomočjo tega principa, so uporabili raziskovalci leta 2011 na Univerzi v Utrechtu. Osem tednov so na koleno oseb s pozno fazo artroze kolena pritrdili kovinsko ogrodje. Vzmet je povečala (razbremenila) sklepni razmik prizadetega kolena za nekaj milimetrov. Ta operativni postopek imenujemo kolenska distrakcija. Že po 8 tednih je raziskovalni tim opazil regeneracijo hrustanca in olajšanje bolečin. Tudi po 5 letih, imajo skoraj vsi udeleženci študije še vedno debelejšo plast hrustanca kot pred eksperimentom. Nadaljnje študije potrjujejo dolgoročni učinek kolenske distrakcije.

Študija iz leta 2011 prinaša pomembno spoznanje: Pod določenimi pogoji lahko telo samo popravi poškodbe hrustanca. Razbremenitev sklepov bi torej lahko v prihodnosti igrala večjo vlogo kot preventivni ukrep in tudi pri zdravljenju, torej pri terapiji za bolnike z artrozo.

1.3. Kateri sklep je prizadet zaradi artroze?

Artroza se lahko pojavi na različnih sklepih - včasih tudi na več sklepih hkrati. Najpogosteje prizadeti sklepi so sklepi kolka in kolena.

V tem poglavju smo za vas pripravili informacije o najpogostejših oblikah artroze. Za vsako je na voljo povezava do naših specifičnih člankov v leksikonu bolečin in brezplačnega vodiča s vajami za prenos.

Kolenčna artroza (Gonartroza)
Artroza kolčnega sklepa (Coxarthroza)
Artroza skočnega sklepa
Artroza prstov
Artroza palca (Rhizarthroza)
Artroza na velikem prstu (Hallux Rigidus)
Artroza vretenc (Spondylarthroza)
Artroza ramenskega sklepa (Omarthroza)

2. Kakšni so simptomi pri artrozi?

Nimajo vsi ljudje z artrozo opaznih simptomov. To pomeni, da imajo enega ali več sklepov, ki kažejo na poškodbe hrustanca na rentgenskih posnetkih, vendar nimajo nobenih težav - to je tako imenovana tiha artroza. Pogosto so ti asimptomatski primeri artroze naključna odkritja med drugimi rentgenskimi preiskavami.

Simptomatični bolniki z artrozo, pa v bolj naprednih fazah pogosto poročajo o močnih bolečinah v predelu prizadetega sklepa, poleg tega se pojavljajo togost sklepa in nezmožnost gibanja.

Naslednji simptomi so značilni za artrozo, vendar se nujno ne pojavijo:

Bolečine ob obremenitvi: Pri obremenitvi sklepa, na primer pri dvigovanju težkih predmetov, se pojavijo močne bolečine.
Bolečine pri začetku gibanja: Pri artrozi v spodnjih okončinah lahko pride do bolečin, ko se premikamo po daljšem premoru. Te začetne bolečine običajno popustijo po nekaj korakih.
Bolečine v mirovanju: Še posebej pri napredovani artrozi, se lahko pojavijo težave tudi v mirovanju, na primer ponoči.
Omejena gibljivost: Bočna gibljivost sklepa je zaradi bolečin omejena. To lahko vodi do zategnjenosti sklepa in močno zmanjša kakovost življenja.
Otekanje sklepa (sinovialni izliv, vnetje sklepa): Sinovialna membrana in sklepna kapsula se lahko vnamejo, kar pogosto vodi do otekline v prizadetem sklepu. V kolenskem predelu lahko nastane tudi Bakerjeva cista.
Povečan obseg sklepa: Ker lahko v pozni fazi pride do kostnih izrastkov (osteofitov) na robovih sklepne površine, se s tem poveča tudi obseg sklepa.
Slabost in odebelitev sklepov: Zlasti pri artrozi v sklepih roke - še posebej na prstih - se poleg bolečin in občutka togosti lahko pojavita tudi šibkost in trde odebelitve na sklepih.

4. Kako nastane artroza in bolečine?

Kratko in jedrnato:

Naše celotno telo, vključno z mišicami, je prepleteno s fascijami in obdano z njimi. Mišice in fascije se nenehno prilagajajo našim vsakodnevnim gibalnim vzorcem.
Tisti, ki se premalo ali enostransko gibljejo, pogosto razvijejo povečano napetost v mišicah in fascijah: te začnejo vleči kosti in sklepe, ter s tem lahko povečajo pritisk v posameznem sklepu.
Teoretično bi bilo mogoče, da se sčasoma poveča tveganje za artrozo. Ker hrustanec nima več dovolj prostora, da bi se prehranjeval s pomočjo pritiska in razbremenitve.
Drugi možen rezultat enostranskih gibalnih vzorcev je, da hrustanec ni vsestransko obremenjen in na drugi strani razbremenjen na celotni svoji površini. Tisti, ki ne izkoristi vseh naravno možnih kotov sklepov, tvega, da bodo določeni deli hrustanca zakrneli.
Ker v hrustančnem tkivu ni bolečinskih receptorjev, poškodbe hrustanca sama po sebi ne povzroča bolečine. Včasih ostanejo znaki obrabe leta neopaženi.
Toda notranja membrana sklepa in fascije so polne receptorjev, ki zaznavajo povečane napetosti v mišicah in fascijah ter vnetne procese. Zato bi bolečine pri artrozi lahko povzročali vnetja in predvsem povečana mišično-fascialne napetosti.

5. Kako je zgrajen zdrav sklep?

Ljudje imamo več kot 100 pravih sklepov, ki omogočajo gibljivost in prilagodljivost telesa.

Kako pomembno je to, opazimo pogosto šele, ko določenega sklepa ne moremo več uporabljati brez bolečin. To omejuje gibanje in s tem splošno kakovost življenja.

Pri sklepu sodelujeta vsaj dve kosti, ki tvorita gibljivo povezavo. Pri tem se razlikuje med pravimi in nepravimi sklepi:

Površine pravih sklepov so prekrite s hialinskim hrustancem, ki je obdan s sinovialno tekočino. Ta tekočina, ki jo proizvaja sinovialna ovojnica, deluje kot mazivo med kostmi. Poleg tega sinovialna tekočina zagotavlja beljakovinske gradnike za prehrano hrustanca. Dvojna sklepna ovojnica obdaja celotno sklepno votlino in zagotavlja stabilnost sklepa. Pravi sklepi so na primer kolčni sklep, kolenski sklep ali ramenski sklep.

Nepravi sklepi so hrustančne ali vezivne povezave med kostmi. Na primer, prsni koš se lahko premika med dihanjem zaradi sklepov med rebri. Če štejemo tudi neprave sklepe, imajo ljudje približno 212 sklepnih povezav.

5.1. Kaj so fascije?

V telesu obstaja mreža elastičnega vezivnega tkiva, imenovanega fascije. To so drobne strukture mreže, ki spominjajo na škarje, obdajajo in povezujejo organe, živčne poti, sklepe, mišice in kosti.
Fascije so prekrvavljene in polne senzoričnih receptorjev: merijo spremembe temperature, sile pritiska in vleka ter spremembe v kemičnem okolju.
Fascije je treba redno premikati, torej raztegovati, da ostanejo elastične. Pri gibanju medcelična tekočina teče ob fascijah in tako postanejo bolje prekrvavljene. Majhne celice vezivnega tkiva (fibroblasti) prejmejo signal, da ohranjajo strukturo fascij gibko.
Če je vsakdan sestavljen predvsem iz sedenja ali enostranskih gibljivih vzorcev, se fascije prilagajajo temu. Postanejo toge in se zlepijo, vsako gibanje postane neprijetno, napetost v mišicah pa se poveča. Naši vsakodnevni vzorci gibanja torej bistveno oblikujejo strukturo in prožnost naših fascij.

5.2. Ali bi lahko artroza bila povezana z mišično-fascialno napetostjo?

Človeško telo omogoča velik razpon gibov zaradi svojih sklepov. V sodobnem vsakdanjem življenju se vendarle običajno gibljemo zelo enostransko: Iz vseh možnih kotov sklepov uporabljamo približno le 5 do 10 odstotkov.

Veliko sdemo, naše delo pa je povezano z veliko ponavljajočimi se gibi, s katerimi gibljivost omejujemo.

Mišice in fascije, ki jih obdajajo, se prilagajajo gibalnim vzorcem: V večini premirov ljudje sedijo več kot kadar koli prej. Povprečno preživijo 8,5 ur na dan.

Poleg tega je tu še stranski položaj med spanjem, pri katerem je vsaj eno koleno upognjeno, kot pri sedenju. Zato fascije in mišice tniti tkarat nimajo premora, temveč napetost ostaja: tako ves dan (in pogosto tudi ponoči) treniramo mišice, da ostanejo kratke in neprožne. Fascije in mišice na hrbtni strani noge (mišica meča in zadnja mišica stegna) izgubljajo prožnost, postajajo vse manj prilagodljive in se zlepijo.

Ko končno vstanemo iz sedečega položaja, se neprilagodljive mišice in zlepljene fascije v mečih in stegnih ne morejo dovolj raztegniti. Prilagodile so se položaju v sedenju in zaradi pomanjkanja raznolikih gibov, niso več prožne.

Nastala napetost v mišicah in fascijah presega običajno mero in lahko, če sledimo naši razlagi, močneje stisne sklepne površine. To povečuje tveganje, da se hrustanec sčasoma obrabi, ker nima priložnosti za regeneracijo.

Še ena težava sedečega načina življenja in enostranskih gibov je, da ni prehranjena celotna površina hrustanca: saj hrustančni sloj obdaja celotno sklepno površino.

Če sklepe gibljemo vedno v enakem razponu in uporabljamo vedno kote, dobi pritisk in razbremenitev le majhen del hrustančne mase. Zato moramo uporabljati vse možne kote sklepa, da lahko izmenjava pritiska in razbremenitve zadostno prehrani celotno površino hrustanca do zadnjega dela.

To pomeni, na primer, za koleno, kolčni sklep in gleženj, da občasno gremo v globok klečalni položaj.

To načelo velja za vse sklepe: Ramena, roke in noge so v sodobnem vsakdanjem življenju premalo uporabljeni. Pogosto vztrajamo v istih položajih ali izvajamo ponavljajoče se gibe.

Posledično so mišice in fascije nepopustljive in preobremenjene. To bi lahko bil doslej premalo opažen dejavnik tveganja za artrozo. Neaktivnost že zdaj Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) šteje za vodilni dejavnik tveganja za kronične bolečine in smrti po vsem svetu.

5.3. Vrsta in 4 stopnje Artroze

Artroza se lahko pojavi iz različnih razlogov, vendar večina primerov izhaja iz mehanskih vzrokov, ki privedejo do obrabe ali poškodbe hrustanca v sklepu. Tako je glavni povzročitelj artroze obraba, poškodba ali zmanjšanje hrustanca v sklepu.

Vzroki za obrabo hrustanca so raznoliki, odvisno od tega, ali je artroza primarna ali sekundarna bolezen.

Pri primarni artrozi so vzroki lahko:

Genetska predispozicija, ki povzroči, da hrustanec ni tako trden kot običajno.
Povratna telesna aktivnost ali težka fizična dela.
Pretirano obremenjevanje sklepov pri športu.
Slaba drža, na primer pri dolgotrajnem sedenju za računalnikom ali delu v pisarni.

Pri sekundarni artrozi, ki jo povzroči druga bolezen ali stanje, pa so vzroki lahko:

Poškodba sklepa, kot je zlom.
Različna dolžina okončin.
Prekomerna telesna teža, ki povzroča pretirano obremenitev sklepov, zlasti spodnjih okončin.
Prisotnost bolezni, kot sta artritis ali sladkorna bolezen.

Stopnja: V zgodnji fazi artroze so spremembe na hrustancu komaj opazne, redčenje hrustanca in hrapavost hrustanske plasti. Kljub temu prizadeti še ne občutijo ali komaj občutijo težave. Možno je, da imajo ljudje že leta artrozo, ne da bi kaj opazili, saj če sklep ne boli, se tudi ne odpravijo k zdravniku.
Stopnja: Poškodbe hrustanca so napredovale, del hrustanca je delno razcepljen. To lahko poslabša porazdelitev pritiska na hrustanec, kar še pospeši obrabo. Lahko se razvijejo vnetja notranje obloge sklepa. Pojavljajoči se bolečinski simptomi običajno prizadete spodbudijo k poiskanju zdravniškega nasveta.
Stopnja: V tej prehodni fazi je hrustanec že močno poškodovan, in razmik med kostmi se zožuje. Zaradi izgube blažilnega učinka uničenega hrustanca so kosti bolj obremenjene, kar vodi v obrabo in nastanek vnetja v sklepu. Telo poskuša izravnati povečan pritisk na sklepe tako, da razširi njihovo površino in tvori kostne izrastke (osteofiti) ob robovih.
Stopnja: V pozni fazi se je hrustanec zelo močno zmanjšal, in kosti se drgnejo druga ob drugo brez zaščite. Osteofiti nastanejo kot kompenzacija pritiska, da se poveča površina sklepa. Lahko pride do zategovanja sklepa in včasih neznosnih bolečin, ki močno bremenijo prizadete.

6. Katera so tveganja pri artrozi? Starost, prekomerna telesna teža, genetika?

Krateko in jedrnato
Starost, prekomerna telesna teža in določene genetske predispozicije veljajo za tveganja pri artrozi.

Veliko raziskav pa kaže na to, da starost ali prekomerna telesna teža le posredno prispevatak pojavu artroze - na primer starost, ker so obremenjujoča stanja preprosto bila prisotna dlje časa. Tudi genetska nagnjenost se da do neke mere oblikovati.
Zato se ne bi smeli pustiti odvrniti: ne glede na starost, težo ali genetiko - raznoliko gibanje, uravnotežena prehrana in brezstresen vsakdanjik so najboljša preventiva.

6.1. Ali je artroza v starosti neizogibna?

Študije ugotavljajo, da se artroza pri starejših ljudeh pojavlja veliko pogosteje, kot pri mladih:

Za artrozo najpogosteje zbolijo osebe v starostnih skupinah od 65 do 74 let ter od 75 do 84 let. Se pa število bolnikov z osteoartrozo začne zelo povečevati po 50. letu. V letu 2022 je bilo – po podatkih NIJZ – zaradi artroz rehabilitacijsko obravnavanih skupaj 5692 pacientov, najpogostejši diagnozi pa sta koksartroza (obolenje kolka) in gonartroza (obolenje kolena).

Torej je res tako, da se z naraščajočo starostjo neizogibno povečuje obraba sklepov in bolečine? To poznamo na primer pri avtomobilih ali kolesih: dalj časa ko jih vozimo bolj verjetno je, da je treba zamenjati obrabljene dele.

Ta argument se mnogim zdi povsem razumljiv, saj je treba s starostjo, ko napreduje obraba sklepov, sklep nekoč zamenjati s protezo, povsem. Toda naši sklepi niso iz obrabljene kovine, temveč tudi iz živih celic, ki se lahko obnavljajo.

Zakaj imajo starejši ljudje pogosteje artrozo kot mlajši?

Ampak kako je potem mogoče, da imajo starejši ljudje pogosteje artrozo, medtem ko mlajši večinoma ne trpijo za tem?

Najprej moramo ugotoviti, da ni nujno, da mladi niso prizadeti zaradi artroze in da je obraba sklepov izključno pojav starosti. Dejstvo je, da obstajajo celo otroci, ki že trpijo zanjo, vendar je to resnično zelo redko.

Otroci se običajno še bolj uravnoteženo gibljejo in uporabljajo več kotov sklepa, kot večina odraslih, ki razvijejo zelo enostranske gibalne vzorce skozi leta zaradi poklica in vsakodnevnih rutin.

Vendar pa otroci in mladostniki vedno več časa preživijo v sedečem položaju, kot to kaže nedavna študija: Danes otroci in mladostniki preživijo skoraj 70 odstotkov svojega budnega časa v sedečem položaju, kar prispevajo tudi prostočasne dejavnosti, kot so računalniške igre in gledanje televizije.

Ni starost sama po sebi razlog, temveč življenjski slog je tisti, ki je odločilen. Če se ti vzorci s starostjo nadaljujejo ali celo okrepijo, trpijo mišice, fascije in sklepi.

Ankete med odraslimi potrjujejo, da se 18- do 29-letniki gibljejo več kot starejši ljudje. Dejansko skupina nad 65 let navede, da je najmanj aktivna. Ko sedenje ali ročna dela na drugi strani niso uravnoteženo spročena in se mišično-fascialne napetosti ne normalizirajo, se lahko bolečine in obraba s starostjo povečujeta - dokler se v starosti nazadnje ne diagnosticira artroza. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča ljudem vseh starosti vsaj eno uro gibanja na dan in zmanjšanje sedečih dejavnosti.

6.2 Je prekomerna telesna teža dejavnik tveganja za osteoartritis?

Prekomerna telesna teža se šteje za klasičen dejavnik tveganja za artrozo kolena in kolka. Razlog za to je, da so le ti nosilni sklepi spodnjih okončin, ki so zaradi večje telesne teže močneje obremenjeni. Raziskave prav tako kažejo, da igrajo vlogo tudi vnetne lastnosti telesne maščobe in motnje v presnovi maščob.

Prekomerna telesna teža in nezdrav življenjski slog bi lahko bila povezana

Dejansko se tveganje za artrozo kolena in kolka linearno povečuje s indeksom telesne mase (ITM). Ta korelacija bi lahko bila dodatno utemeljena s tem, da je pri močni prekomernem telesni teži, pogosto prisoten tudi nezdrav življenjski slog - manj gibanja in slabša prehrana. Ankete to natančno kažejo: Ljudje s prekomerno telesno težo (ITM nad 30) so navedli, da so manj telesno aktivni, kot tisti z normalno težo ali rahlo prekomerno telesno težo.

Študije kažejo, da preobremenitev v nosilnih sklepih zaradi visokega ITM očitno igra manjšo vlogo pri nastanku artroze. Veliko bolj pomembni dejavniki so pomanjkljivi in enostranski gibi, slaba oziroma nezdrava prehrana, ter vnetne lastnosti telesne maščobe, ki lahko prispevajo k razvoju artroze ali stanje še poslabšajo. Zato se tudi ljudem s prekomerno telesno težo priporoča raznoliko telesno dejavnost.

6.3 Ali imajo geni vpliv na razvoj artroze?

Nekateri znanstveni rezultati kažejo, da določeni geni prispevajo k razvoju artroze. Vendar to ne pomeni, da nosilci teh genov v vsakem primeru zbolijo zanjo.

Spoznanje, da naši geni ob rojstvu ne določajo nepopravljivo vseh lastnosti našega organizma, je pridobljeno iz epigenetike. To raziskovalno področje preučuje, kakšen vpliv imajo okolje in življenjski slog na gene. Na primer, s pomočjo življenjskega sloga je mogoče vplivati na aktivnost genov. Kolikšen je vpliv gibanja in prehrane ali tudi psiholoških dejavnikov na to spremembo v aktivnosti genov, pa je treba še dodatno raziskati.

7. Liebscher & Bracht® vaje za sproščene mišice

Visoke mišično-fascialne napetosti so lahko eden od možnih vzrokov za bolečine pri osteoartritisu. Študije kažejo, da lahko trdovratne plasti fascije povezujejo s bolečinami v gibalnem aparatu.

Pomembna značilnost fascije je njen odziv na mehansko raztezanje: Statično raztezanje lahko spodbudi fascijo, da postane bolj prožna.

Študije na glodavcih tudi kažejo, da ima raztezanje protivnetni učinek na vezivno tkivo in izboljšuje hojo živali.

Statično raztezanje (pasivno in aktivno) kombiniramo s treningom moči: Med našimi razteznimi vajami gradimo nasprotno napenjanje, kar dodatno krepi posamezno mišico v pravilnem položaju in dolžini.

Ali lahko vaje vplivajo tudi na hrustanec?

Študije potrjujejo pozitiven učinek gibanja, športa in vadbe na bolečine. Do sedaj ni jasno, ali in kako vaje vplivajo tudi na hrustanec.

Teoretično bi lahko raztezanje imelo podoben učinek kot raztezanje kolena na sklep: Kovinsko ogrodje razteza sklep in hrustanec, kar mu omogoča prostor za regeneracijo.

Ker lahko raztezne vaje sčasoma normalizirajo mišično-fascialno napetost okoli sklepa, bi bilo mogoče, da bi razbremenile sklepe na podoben način kot raztezanje kolena.

Kako dobro to deluje v praksi, bodo morali pokazati prihodnji raziskovalni projekti.

Fascialna masaža

Poleg razteznih vaj je tudi fascialna masaža dobra možnost za povečanje gibljivosti fascij in s tem razbremenitev sklepov:

Točen mehanizem, ki končno poskrbi za povečanje gibljivosti, je še vedno nejasen.

Domneva se, da gre za kombinacijo več dejavnikov.
S pomočjo delovanja fascijalne masaže se tkivo stisne in s tem se spodbudi prekrvavitev, izboljša funkcija krvnih žil in poveča gibljivost tkiva.

Veliko fascialnih masaž z valjem in raztezne vaje za lajšanje bolečin pri artrozi, lahko najdete na YouTube kanalu Liebscher&Bracht.

Osteopresura

Osteopresura po Liebscher & Bracht je bila razvita skozi desetletja, da bi normalizirala mišično-fascialne napetosti in zmanjšala bolečine - brez zdravil ali operacij. Že po prvem zdravljenju lahko mnogi opazijo zmanjšanje svojih bolečin. Pri nekaterih so celo popolnoma izginile.

Osteopresura izkorišča intersticijske receptorje, ki se nahajajo v kostni ovojnici. Terapevti, certificirani po metodi Liebscher & Bracht, ciljno pritiskajo na te receptorje.

Identificirali smo 72 točk in linij, ki se vsaka povezuje s specifičnim stanjem bolečine. S ročnim pritiskom pride do draženja receptorjev. Teloh takoj odzove: Prekomerne napetosti se opazno zmanjšajo, kar prinaša tudi opazno zmanjšanje bolečin - ali celo popolno izginotje. Lajšanje bolečin se običajno pojavi že po prvi terapiji in običajno ima le kratkotrajen učinek.